Dragi vsi!
Iz srca bi se rada zahvalila vsem, ki že leta podarjate oblačila, obutev, igrače, posteljnino itd. S Tamaro in Veroniko se trudimo, da pomagamo kar največ pomoči potrebnim, naše stalno vodilo pa je, da grejo stvari v prave roke, da se vse uporabi (krožno gospodarstvo) in da smo stalno prisotni. Mogoče ne moremo pomagati vsem v Sloveniji, se pa trudimo. Prejemnikov je žal vse več, vsi pa so veseli, ko robo prejmejo. Zato sem prosila Tamaro in Veroniko, naj pošljeta malo feedbacka, da spoznate vsaj nekaj posamičnih zgodb, ki sem jih iz Messengerja prilepila spodaj. Takih zgodb je še več, ampak že te nazorno pokažejo, koliko pomeni naša pomoč.
Na koncu bi se rada še posebej zahvalila vsem, ki mi pomagate pri prevozu, pakiranju, dostavi itd. (Sandi, Vesna, Suzana, Nina (+Urh), Emil, Irena, Lili, Aljaž, pa verjetno še kdo). Skupaj smo v 2023 dostavili rekordno količino robe. Zlati ste.
Obenem vas obveščam, da seveda nadaljujem z zbiranje.
Lp,
Tina Grošel Davies
Če bi radi donirali ali če greste v Slovenijo z avtom in bi lahko odpeljali nekaj škatel, pišite na tina.grosel@gmail.com
Zgodbe prejemnikov
Tamara:
Oj oj Tina, z veseljem! In srčna hvala tudi tebi, ne samo, darlovalcem.Tak neizmeren dar so oblačila, obutev, igrače, posteljina in vse ostalo, kar zbereš in pripelješ! Zdanjič je ena mamica kar solzne oči dobila, ko sem ji prinesla zimsko obutev in oblačila za oba otročka in še nekaj igračk za veselje – je rekla, da ji dajemo zaklade. Ta družina živi v moji vasi, zelo skromno, veliko let so živeli v hiši brez dokončane strehe, imajo vrt in nekaj živali, tako da imajo doma jajčka, mleko … Zdaj pa se vse vedno bolj ureja, ko še mladi malo prispevjo in so uspeli dokončati tudi streho – veliko so pomagali sovaščani, ampak vseeno je bil kar zalogajček, tako da so bili zelo veseli zimskega paketa. Sta rekli mama in babica, da so same lepe stvari in zdaj se tudi otročka ne skrivata več, če pridem, ker se veselita paketka.
Kot veš, poskušamo tudi čim večkrat obiskati tisto gospo, ki je skorja slepa in živi na robu vasi – enkrat smo šli mimo. Ona je tako hvaležna, da ne ve več, kako bi povedala – pa v bistvu se mi zdi, da zna res tako iskreno povedati, nič pocukrano, tako realno, ampak zelo iskreno – me vsakič zadane v dno duše. Ona je izredno hvaležna za vse (nosimo ji tudi hrano zanjo, skočimo po hrano za njene živali …). Najbolj jo fascinira, kako kakovostna so oblačila, ki jih dobi – rada ima naravne materiale. Pravi, da nikoli ničesar niso imeli in je prav pomirjena, da zdaj pa ima in je ne zebe. Rekla je, da kako zelo pomembno je, da jo nekdo opazi – da je prej nihče ni opazil. To, da te nekdo vidi, da naredi nekaj zate, pravi, ji daje voljo do življenja, da zjutraj vstane in gura dalje. Zdaj se tudi opogumi in gre na izlet z društvom za slepe in slabovidne in ponosno razlaga, kaj se je oblekla in kako so jo pohvalili. Ona pravi, da so vse te stvari prav od boga poslane. Nesla sem ji tudi toplo flanelasto posteljino in kovček na kolescih, da si lahko pripelje stvari iz trgovine! Tudi posodo rada sprejme, ker ne vidi in veliko razbije … pa rabi kakšne večje posode z barvnimi pokrovi, da potem nekako razlikuje sol in sladkor, da si da pašto notri in lahko nekako z roko zatipa … v glavnem – ogromno ji pride prav in je res prav neskončno hvaležna. Med prazniki smo osrečevali tudi živalice v zavetišču – Horjul in Ljubljana. Ko je veliko mladičkov, jim še posebno prav pridejo stvari – od dekic, rjuh, blazinic … hrane in tudi igračke. Tako da smo razbrali vse, kar je bilo sprano, morda poflekano in poškodovano … dodali še starejše igračke, spuščene žoge … malo hrane in veselje je bilo očitno! Še posebno en kuža v zavetišču v Ljubljani obožuje žoge in je bil presrečen (sem pozabila, kako mu je imeee). Velikokrat še vedno osrečim tudi držino s petimi otroki, ker jim vedno kaj prav pride – sicer veliko ponosijo eden za drugim, ampak vseeno je lepo imeti še kaj “novega”. Mislim, da sem že povedala, da je njihova mama šla na tečaj šivanja in popravljanja in sedaj lepo prilagodi, popravi, zašije, zoža ali kaj okrasi oblačilca, ki jih dobijo, pa tudi copatke! Radi imajo tudi knjigice! Čeprav francosko še nihče ne zna Francoske knjižice je Mia nesla v knjižnico v šoli – se trudijo, da bi jo zalafali in so začeli s temi otroškimi knjižicami. Nekaj igrač in knjig sem dala tudi na sejem v šoli, kjer so zbirali prostovoljne prispeke za v sklad – da tistim, ki nimajo, omogočijo kakpen izlet in take reči. Drugače pa se vedno odzovem, če kdo kaj zbira in vem, da še imam – eno koordinatorico imamo tukaj za skupino pomagajmo slovenskim otrokom, pa včasih me znanke prosijo za kakšne dojenčke predvsem … Tudi v času poplav so ljudje rabili, Maja Modrijan me je recimo prosila za dedka od njene frendice – je ostal čisto brez zimskih stvari. Bi ti morala sproti pisati po mojem, ko začnem razmišljati … je res veliko dobrega – HVALAAA V eni rudni je bilo toliko družabnih iger in zanimivih igrač, da smo se še mi trije doma zabavali in igrali in ekspreimentirali, preden smo dali naprej. ajaaa – lahko poveš Nicole, da smo našli na podstrešju še nekaj blazinic, ki jih je ona naredila za zavetišče in smo jih odnesli!!! Smo pa pozabili prositi, če bi nam lahko kakšno fotkico poslali z živalcami, mi je prav žal.
Veronika:
Živjo, sem upala, da se decembra kaj v živo ujameva. Jaz sem večino stvari posredovala Tamari naprej, ker sem bila prešvoh, da bi se ekstra angažirala. Zdaj sem veliko bolje in akcija naprej. Imam pa stalne odjemalce in nekaj novih. Pošljem na Kras za deklico 4 leta, dobiva že od rojstva in sta starša neskončno hvaležna, zdaj tudi stvari, ki jih ne rabi več vtne in jih lahko damo naprej. Pri Mengšu sta letos dobili veliko stvari dvojčici, še posebej po poplavah so bili hvaležni. Stari sta 2 leti in najbolj veseli igrač, mucka, ki poje in mijavka. Pa za eno deklico 16 let sem dala preko prijateljice, je izgubila starše in živi pri babici. Vse XS in S oblekce ji dam, najbolj ji pomenijo superge, kavbojke, bunde, vse, v čemer je lahko podobna vrstnikom. Nimam direktnega stika z njo, je zanjo pretežko… Pa ogromno dam še vedno družini na Blokah, 8 otrok od 2 do 17 let, 10 članska ružina, rabijo vse, od krožnikov do posteljnine, knjigic so veseli in družabnih iger. Hvala vsem tvojim, ki jih vzpodbujaš, da skrbijo tudi za družine v SLO. Imam občutek, da je ubogih še veliko, pa ne upajo povedat ali pokazat. Za šolo v Črni smo uredile šolske klopi, za vrtec v Mengšu pa igračke in knjigice.
