Slolux vijesti

Vabilo na razstavo – naš rojak Jean Vodaine (Vladimir Kaučič)

Vabilo

Dragi rojaki in rojakinje,

pripenjam vabilo na razstavo, na kateri bo ena od petih dvoran v  Nacionalnem centru za književnost (CNL) v Merschu od 26. junija dalje posvečena našemu rojaku Jeanu Vodainu. Glej: https://cnl.public.lu/en/agenda/manifestations/2018/06/Vernissage-Expo-Schrift-und-Bild-im-Dialog/index.html

Obenem te prosim, da bi vabilo objavil na društveni spletni strani.

Pošiljam še nekaj slik s spletne strani CNL, ki jih sicer najdeš na naslovu: https://cnl.public.lu/fr/agenda/manifestations/2018/06/Expo_Schrift-und-Bild-im-Dialog/index.html. Morda jih nisem najboj vešče snela…

Tu je še članek Marjana Drnovška iz revije Dve domovini/Two Homelands, ZRC SAZU, posvečene Loreni, iz leta 2002. In kaj pomeni >bad adn< v naslovu tega članka? To pomeni >Bodi nekdo!< v tolminskem narečju. Gre za besede njegove matere. To je prenesel tudi v svoj francoski priimek Vodaine (z zamenjavo črke >b< v >v<).

Kolikor vem, nobenemu slovenskemu umetniku, ki je bil ustvarjalno prisoten (tudi) v Luksemburgu, do zdaj tukaj ni bila izkazana tako velika čast.
O njem pa bomo še slišali, saj se pripravlja posebni zvezek zbranega dela velikega luksemburškega pesnika Edmonda Duna (korespondenca), s katerim je J. Vodaine prijateljeval in si z njim dopisoval.

Hvala vnaprej!

Z lepimi pozdravi, Vera Pejovič

O razstavi

Bad adn: Jean Vodaine
Revija Dve domovini/Two Homelands
Lorraine, 2002
http://www.sistory.si/cdn/publikacije/15001-16000/15059/Dve_domovini_16.pdf

Tolminski muzej; Pilonova galerija v Ajdovščini (ur. Irene Mislej), 2002, 75 str.
Kdo je Jean Vodaine? Bolj znan umetniškim in izseljenskim krogom kot širši slovenski javnosti in
celo kot Vitez umetnosti in književnosti bolj francoskim krogom kot v rodni Sloveniji. Je pesnik
in prevajalec ter izdajatelj, tiskar in ilustrator, marsikdaj pa se pri njem vse te dejavnosti
prepletajo med seboj. Popolnoma neznan pa le ni, saj so o njem pisali v Primorskem dnevniku
(1964), Marijan Tršar v Naših razgledih (1968), Božidar Borko v Le livre slovène, Tit Dobršek v
Delu (1969) in drugi; dobil je svoje mesto v Enciklopediji Slovenije (2000) in že pred tem tudi v
Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (1982), podobno kot njegov »francoski« rojak,
skladatelj in trombonist Vinko Globokar, ki je medijsko bolj poznan. Šele v zadnjem desetletju
bolj »odkrivamo« slovenske intelektualce po svetu, zlasti tiste, ki so bili bolj ali manj
»nezanimivi« za slovensko (politično) javnost ali pa so bili stiki omejeni na osebno raven. Ni pa
bila vedno kriva ideološka nestrpnost, ampak mnogokrat le malomarnost, pomanjkanje interesa,
samozadovoljnost ali odrivanje na rob našega vedenja v duhu, saj gre za ljudi, ki živijo v tujini in
večina ne zna niti slovenskega jezika. Mislim, da se tovrstna gledanja rušijo, čeprav z nekoliko
premajhno vnemo. Žal.
Ob razstavi Vladimirja Kaučiča (Jeana Vodaina) je izšla ilustrativno bogata publikacija –
oblikoval jo je Ranko Novak -, ki nam poleg francosko in slovensko pisanih razmišljanj izčrpno
predstavi Vladimirja (Frédérica) Kaučiča; ta se je s starši kot triletni otrok preselil v Francijo, kjer
živi še danes. Besede dobrodošlice mu je izrekel Silvester Gaberšček (Dobrodošlica namesto
uvoda/La bienvenue au lie de la préface), o njegovih slikarsko-pesniških umetninah piše mag.
Petra Černe Oven (Črkoslovje kot orodje poezije/La typographie, instrument de poésie), o
prijateljstvu med Pilonom in Vodainom dr. Irene Mislej (Pilon in Vodaine, ustvarjalno
prijateljstvo/Pilon et Vodaine, une amitie créatrice) in o Vodainovi vrnitvi Joe Ryezko (Vodaine
spet doma/Vodaine est de retour), nakar dobi besedo sam Vodaine (Tu in tam. Odlomki iz
Popotnikov solsticija/A batons rompus. Extraits des Passagers du Solstice). Na koncu se lahko
sprehodimo skozi njegovo dosedanje življenje (Življenjepis/Biographie), seznanimo pa se tudi s
pregledom njegovih del, ki se nahajajo v Sloveniji (Bibliografija del v Sloveniji/Bibliographie des
œuvres en Slovénie) in jih hranijo Pilonova galerija v Ajdovščini, Tolminski muzej v Tolminu ter
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za dela, ki jih je ustvaril kot avtor in
prevajalec, izdajatelj, tiskar in ilustrator. Čisto na končuje dodan izbor bibliografije o Vodainu.
Vodainovo umetniško in literarno ustvarjalnost prepuščam v oceno poznavalcem, omenim naj le
moto, ki ga je izbrala Petra Černe Oven za uvod v svoj prispevek, ki povedno izraža njegovo delo:
»Das Wort und das Bild sind eins. Maler und Dichter gehören zusammen!« (Hugo Ball, Flucht
aus der Zeit, 13. 6. 1916). V nadaljevanju bi rad nanizal le nekaj misli o njegovi življenjski poti
oziroma spominih na očetov začetek v Franciji. Starši so se po njegovem mnenju izselili iz
takratne Julijske Benečije (Tolminske) zaradi ekonomskih in političnih razlogov, saj so očeta
silili, da vstopi v fašistično stranko, da bi lahko obdržal svojo delavnico. To je bilo leta 1924. Kot
številni drugi Slovenci se je odločil za pot v tujino, prišel v departma Moselle, kjer je sprva delal v
rudnikih Algrange, nakar je šel »na svoje« in delal kot čevljar. Tudi Vodaine se je po končani
katoliški ljudski šole izučil za čevljarja. V Basse-Yutzu, kjer so najeli hišo, so se z ljudmi
sporazumevali v nemščini (starši so konec koncev hodili v ljudsko šolo v Avstriji), mati je znala
tudi italijansko, doma pa so govorili slovensko. Ker pa so Poljaki verjetno predstavljali večino

tamkajšnjih priseljencev, so tudi Kaučičevi postali »Poljaki«, kar je bila oznaka za vse tujce, kije
že kmalu dobila pejorativni pomen. Kot otroka ga je jezikovno oblikovala otroška družba, kjer je
osvojil znanje »alzaščine« oziroma mešanice, kakršno so pač govorili v Loreni, in šele z vstopom
v ljudsko šolo seje srečal s francoščino, ki ga je, če prav razumem njegove spomine, pritegnila, če
ne takrat, pa pozneje. Večinoma se je je naučil sam. Znanje jezika okolja, v katerem živiš, je
pomembno za vsakogar, ki želi ustvarjalno delati v njem. Zapisal je: »V Franciji se nikoli nisem
počutil kot tujec. In to iz dobrega razloga: vstopil sem v svet francoskega jezika« (str. 48).
Osvojitev francoščine je bila za mladega Kaučiča vstopnica za njegovo delo v prihodnje, ki se je
mnogokrat srečevalo s kruto realnostjo. Tako je delal kot nekvalificirani delavec v železarni v
Thionvillu (1951-53), na železnici (1956), bil poškodovan na delu (1960), kasneje je predaval na
Šoli za lepe in uporabne umetnosti v Metzu (1972-75). Nemalo je bilo slovenskih umetnikov v
tujini, ki so morali svoje delo za preživetje uskladiti z umetniškimi željami, marsikdaj tudi na
škodo umetniškega delovanja in načrtov. Izpostavimo še prijateljstvo med Pilonom in Vodainom.
Povezovali sta ju poezija in njena upodobitev in nedvomno tudi bližina rojstnih krajev, kjer se čuti
topli vpliv sredozemskega sveta, najbolj pa seveda umetniški interesi. In kaj pomeni »bad adn« v
naslovu publikacije? To pomeni »Bodi nekdo!« v tolminskem narečju. Gre za besede njegove
matere. To je prenesel tudi v svoj francoski priimek Vodaine (z zamenjavo črke »b« v »v«).
Skratka, nedvomno je Vladimir Kaučič kljub številnim težavam in nerazumevanjem uspel, kar
dokazuje tudi predstavljena publikacija.
Marjan Drnovšek

Posljednje vijesti

Radionica tkanja - 16.03

Poštovani, u subotu 16. ožujka održat će se radionica tkanja za djecu na slovenskom jeziku u galeriji Subtile (21A Avenue Gaston Diderich, L-1420 Luxembourg). Vodio ju je

Pročitaj više ➝

Ostavite komentar

Događanja i okupljanja za navijače Slovenije u Luksemburgu.

Prijavite se za naš newsletter.